Alpski kozorog

Razširjenost v Sloveniji
Alpski kozorog je naša najredkeje zastopana vrsta prostoživečega visokogorskega parkljarja. O tem, da je na ozemlju današnje Slovenije živel po koncu ledenih dob, sicer ni trdnih dokazov, zato ga ne prištevamo med samonikle vrste.

Kozoroge so k nam prvič naselili konec 19. stoletja na Ljubelju v Karavankah, sredi prejšnjega stoletja pa še v Kamniški Bistrici. Niti v Karavankah niti v Kamniško-Savinjskih Alpah se do danes niso ohranile večje kolonije. Med leti 1964 in 1979 so iz Švice naselili 94 živali tudi v Julijske Alpe. Številčnost slovenske populacije je ocenjena na 430 do 465 živali.

Poseganje v njihov življenjski prostor
Naravno območje razširjenosti kozorogov so francoske, švicarske, avstijske, nemške in italijanske Alpe. V 19. stoletju jih je pretiran lov pripeljal do roba izumrtja, po Evropi (tudi v Slovenijo) so jih pozneje ponovno naselili iz Nacionalnega parka Gran Paradiso v Italiji. Naseljeni so bili tudi v Bolgarijo. Čeprav se je njihovo območje pojavljanja v zadnjem stoletju razširilo, njihova populacija tudi danes ni sklenjena. V splošnem sicer ne veljajo za ogroženo vrsto, vendar težave povzroča nizka genetska pestrost, ki se pojavlja kot posledica majhnega števila naseljenih živali na posameznih območjih. Populacija je razdrobljena, zato je omejen tudi pretok genov med posameznimi skupinami živali. Zaradi parjenja v sorodstvu so kozorogi bolj dovzetni za nekatere bolezni, nižji pa je tudi njihov razmnoževalni uspeh. Na nekaterih območjih prihaja do križanja z domačo kozo. Veliko število pašne drobnice lahko pospeši tudi širjenje bolezni. Dodatno težavo za kozoroge predstavlja izguba primernega življenjski prostora, saj na številnih območjih opuščajo gorsko pašništvo, zato se življenjski prostor zarašča z gozdom. Nemir v življenjski prostor kozorogov vnaša tudi vedno večja človeška aktivnost v gorah.  

Ogrožena vrsta
Čeprav nihče ne ve, koliko mačjih pand je pravzaprav še ostalo v naravi, je ta številka po ocenah manjša od 10 000. Nedavno odkritje, da gre za dve različni vrsti (Ailurus fulgens fulgens in Ailurus fulgens styani) pomeni, da je število mačjih pand znotraj posamezne vrste še manjše. Ogrožene so zaradi krčenja in vedno večje razdrobljenosti njihovega življenjskega prostora, težavo pa predstavlja tudi njihova visoko specializirana prehrana in nizka rodnost (pogosto letno skotijo le enega mladiča, naravna smrtnost pa je med njimi precej visoka). Ponekod se pojavlja parjenje v sorodstvu, ki povzroča pojavljanje določenih dednih bolezni.

Pogosto se ujamejo v pasti lovcev, namenjene drugim živalim, npr. divjim svinjam ali jelenjadi. Mačje pande ponekod lovijo zaradi njihovih kožuhov, še posebej so cenjeni njihovi košati repi, ki jih uporabljajo za izdelavo pokrival. Krzno uporabljajo ob različnih praznovanjih, v nekaterih delih Kitajske celo na poročnem slavju. Lov na mačje pande je danes popolnoma prepovedan, a divji lovci še vedno prodajajo mačje pande v zasebne živalske vrtove. Za tako dejanje je zagrožena visoka denarna kazen, poleg tega pa divjim lovcem grozi zapor do 10 let.